V mednarodni trgovini je široko sprejetih več skupnih plačilnih načinov, pri čemer ima vsaka različne značilnosti, ki so primerne za različne scenarije:
1. nakazila: komercialna kreditna metoda, pri kateri plačnik prenese sredstva prek bank. Telegrafski prenos (T/T) izstopa za svojo hitrost (1-3 dni) in široko uporabo, čeprav z višjimi pristojbinami, idealnimi za predplačila ali gotovino na dostavo. Prenos pošte (m/t) je počasnejši in cenejši, zdaj redko uporabljen, medtem ko osnutek povpraševanja (d/d) ponuja prilagodljivost, vendar nosi tveganja za izgubo.
2. Zbirka: Prodajalci zaupajo bankam, da poberejo plačila, pri čemer se zanašajo na komercialni kredit z bankami, ki obravnavajo samo dokumente. Čista zbirka uporablja finančne dokumente za majhne vsote, kot so komisije. Dokumentarna zbirka vključuje dokumente proti plačilu (D/P), ki zahtevajo plačilo pred izpustom dokumentov, in dokumente proti sprejemanju (D/A), kjer kupci dobijo dokumente po osnutku sprejemljivosti za prodajalce.
3. akreditiv (L/C): Bančna kreditna metoda, ki zagotavlja plačilo, če prodajalci predstavijo skladne dokumente, ki učinkovito uravnotežijo tveganja. Čeprav je zelo težko in drago, je prednostna za velike transakcije z nizkim medsebojnim zaupanjem zaradi primarne odgovornosti bank.
4. Garancijsko pismo (L/G): Banke nadomestijo upravičence, če vlagatelji neplačani, ki se uporabljajo pri ponudbah za povečanje zaupanja.
5. pripravljenost L/C: Mešanja L/C in garancijskih funkcij, ki prodajalcem omogočajo zahtevo od bank, če kupci ne plačajo, skupno v mednarodnih projektih.
Izbira je odvisna od zaupanja, velikosti transakcij in apetita za tveganje, pogosto s kombinirano uporabo za optimalne rezultate.
